Na žrtvenem oltarju

Domov > Na žrtvenem oltarju

Stran 39 od 46 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>

Z veliko težavo sem odprl oči. Videl sem le megleno, skoraj nič. V ušesih mi je donelo kot bi mi neprestano udarjali po glavi. Usta sem imel popolnoma izsušena in s težavo sem dihal. Poskušal sem premakniti roko, vendar se nisem mogel. Bil sem popolnoma brez moči. Parkrat sem globoko vdihnil, da bi se zbral in se nato poskušal premakniti. Uspelo se mi je prevaliti na bok.

Obšla me je slabost in komaj sem se zadržal, da nisem bruhal. Potipal sem naokrog, da bi našel oporo, a sem zatipal hladno steno. V prostoru je bila skoraj popolna tema. Kmalu mi je s tipanjem uspelo določiti velikost prostora v katerem sem bil. Bila je za moža visoka, široka in dolga sobica. Kot bi bil v kocki. Potipal sem se po boleči glavi in zatipal strjeno kri. "Le kaj se je sploh zgodilo?" sem se spraševal in tipal naokrog v želji, da najdem izhod.

Nisem se še imel časa postaviti na noge, ko se je v steni nenadoma pojavila odprtina. Nevidne roke so segle po meni in me zagrabile. Bil sem slaboten in se nisem mogel braniti. Vlekle so me po hodniku na koncu katerega je temo predirala svetloba. Sedaj sem končno videl moja spremljevalca. Bila sta Nemrtva in streslo me je ob misli kaj nameravata napraviti z mano. Bliže, ko smo prihajali koncu hodnika, glasneje je postajalo. Slišal sem cingljanje in mrmranje. Pričel sem se spominjati prizora iz vizije. Bil sem prestrašen.

Ko smo stopili skozi konec se mi je pred očmi odprl grozljiv prizor. Stopili smo v orjaško dvorano, katere strop je slonel na številnih stebrih. V njej je bilo na tisoče Nemrtvih. Ko so me zagledali so zagnali krik, kot bi pobesneli. Strašansko tuljenje me je pretreslo do kosti in srce mi je skoraj zastalo. Moja spremljevalca sta me vlekla skozi luknjo v množici, ki je nastala, proti povzdignjenem območju na sredi dvorane, ki je bilo osvetljeno s svečami.

Sedaj sem vedel kaj me čaka. Žrtvovali me bodo. Najbrž kakim svojim odurnim bogovom kot daritev. Obupano sem se poskušal iztrgati, vendar nisem imel dovolj moči. Spačeni obrazi so divjali pred očmi, vendar se me nihče izmed njih ni dotaknil. Najbrž me hočejo ohraniti čimbolj nepoškodovanega za darovanje. Povesil sem glavo, da bi jih ne bi bilo potrebno gledati, zaprl oči in se prepustil, da me vlečeta.

Na vrhu ploščadi so me grobo vrgli na oltar in čutil sem, da so se mi vezi zarezale v roko. V obupu sem se spraševal, kje so sedaj moji, da bi mi pomagali. Kje je Lokostrelka, kje je Berika? Bolj kot to, da bom umrl, me je bolelo to, da bom umrl popolnoma sam.

Moja ječarja sta odstopila in pristopil je eden izmed Nemrtvih, ki pa se je od drugih razlikoval po velikih rogovih. Za pasom je imel izobešeno ravno tako palico kot ostali, vendar je imela zlate žeblje. Med mrmranjem je segel po palici in z njo krožil nad mano. Obupan sem obrnil glavo na stran, da ne bi videl kdaj bo zamahnil in stisnil zobe. Takrat sem opazil, da se je med množico začnelo prerivanje. Nekaj Nemrtvih je stopilo bliže k oltarju. Očitno so se prišli naslajati nad mojo smrtjo, če imajo ta bitja sploh kaka čustva.

Obrnil sem glavo proti svečeniku in opazil, da bo zamahnil. Palico je podržal visoko in že nameraval udariti, ko se je v njo zapičila puščica. Presenečenje je bilo popolno in izgubil je ravnotežje ter se zvalil po stopnicah. Med množico je završalo in takrat sem zaslišal lomljenje kamna. Obrnil sem glavo in opazil kako eden izmed stebrov pada. Zadel je drugega in padali so kot domine. Strop, ki so ga podpirali se je pričel rušiti in pod sabo pokopavati množico Nemrtvih.

Nekaj Nemrtvih je skočilo proti meni in v trenutku sem bil osvobojen. Začudeno sem jih pogledal in tedaj so odvrgli maske. Bili so moji možje. Pograbili so me in pognali smo se preko številnih pokopanih trupel. V dvorani je bilo pravo razdejanje. Porušili so se skoraj vsi stebri in strop je v ogromnih kosih padal na trume. Hiteli smo proti koncu dvorane, kjer je bil očitno izhod. Opazil, da z druge strani hiti Lokostrelka, ob izhodu pa nas je že čakala Berika. Skočili smo skozi odprtino in Berika je porušila vhod kot je to takrat v Rudniku napravil starec.

Hiteli smo naprej, dokler nismo nenadoma zavili v stranski rov. Iz neke odprtine je Berika vzela moj oklep in njihove obleke. Vprašala me je, če bom sposoben od sedaj naprej hoditi sam in slabotno sem prikimal. Preoblekli smo se in nadaljevali. Z zadovoljstvom sem opazil, da je konica repa še vedno v naši lasti. Imel sem cel kup vprašanj, vendar sem čutil, da ni primeren čas za to.

Nekaj časa smo še hodili, ko smo se ustavili. Berika je spet zasula hodnik za nami in sedaj smo se končno usedli. Odprava ni utrpela izgub in prisotni smo bili vsi. Berika se je obrnila k meni in mi rekla: "Vem kaj te zanima. Verjetno se čudiš kako smo te našli. Nekaj časa po tem, ko si odšel smo te pričeli pogrešati. Odpravili smo se na iskanje in takrat sem zaznala past, v katero si padel ti. Potem ko smo se prepričali, da na dnu jaška ni več nikogar, smo se počasi spustili navzdol."

"Znašli smo se v labirintu podzemnih dvoran. Potihoma smo razsekali nekaj Nemrtvih in se preoblekli v njihova oblačila. Verjemi mi, da tega nočeš storiti. Upam, da ne bomo imeli posledic. Videti je bilo, da vsi hodijo na isto zbirališče, zato smo se zaščiteni z rahlim urokom, pretihotapili mednje, da bi videli kaj se dogaja. Bilo je strašno in občudujem može, da so imeli dovolj poguma za to dejanje. Že smo hoteli oditi iz dvorane in te iskati drugje, ko so te privlekli. Kaj se je zgodilo potem pa tako veš. Medtem ko je Lokostrelka preprečila udarec, sem porušila enega izmed stebrov tako, da so se podrli vsi ostali."

"Najlepša hvala! Rešili ste mi življenje. Sicer sem poškodovan, vendar ne prehudo in mislim, da ne bom ovira našemu poslanstvu." sem hvaležno dejal in Lokostrelka me je nežno stisnila za roko. Glede na to kakšen pokol smo napravili med Nemrtvimi, se nam jih trenutno ni bilo potrebno bati, zato smo se odpočili.

Po počitku smo se odpravili naprej. Berika je dejala, da čuti Artefakt intenzivneje in sledili smo njenenem vodstvu. Čez nekaj časa smo prispeli do širokega hodnika, ki je imel tla posejana z nenavadnimi znamenji. Spet so se mi zdela znana, vendar Berika ni o tem vedela nič. Bil je osvetljen z gobami, ki sem jih opazil že v jami, ko sem prvič prišel v ta svet.

Imel sem neprijeten občutek, vendar nisem vedel zakaj. Berika je stopila naprej na eno izmed znamenj, ko se je nenadoma zaslišal čuden zvok. Nagonsko sem zakričal: "Pazi!" in se vrgel nanjo ter jo podrl. Vsi ostali so nama sledili in nad glavami nam je zanihal ogromen hlod z lesenimi ošiljenimi koli. Oddahnil sem se in se zavalil vstran z kamna z znamenjem. Berika je bila vidno začudena. Očitno ni pričakovala pasti.

"Če je ona ni zaznala, kako bomo sploh prišli čez ta, z znaki posejan, hodnik?"

Stran 39 od 46 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>

	Google
	Najdi.si
	Matkurja
	Yahoo!
	Raziskovalec
	MSN search
	Scirius