Artefakt - 1. del

Domov > Artefakt - 1. del

Stran 41 od 46 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>

Po premagani težki oviri smo hodili počasneje. Vsak korak smo podrobno preučili, da ne bi spet naleteli na kakšno izmed pasti. Skrivnostni znaki, ki so se pojavili na roki in še niso izginili, mi niso dali miru. Očitno bom ostal zaznamovan. Le kaj pomenijo?

Potrepljal sem Beriko po rami: "Kaj se je zgodilo? Morda ti veš?" Odgovorila mi je brez, da bi se obrnila: "Vse skupaj mi je velika uganka. Meč te je zaznamoval in to se zgodi le redkim. Namenjena sta si, o tem ni dvoma. Še vedno mi pa ni jasno zakaj ti je Modrec tako mogočno orožje prepustil. Nekaj mi tukaj ne gre v račun." Prepustila me je premišljevanju in se spet posvetila poti.

Hodnik se je nenadoma razširil v široko dvorano. Gobe na stenah, ki so se med potjo pojavljale vse pogosteje so metale hladno luč na kipe, ki so ždeli v stenah dvorane. Imeli so moška telesa na katerih so tičale živalske glave. Tu je bil mož s pasjo glavo, ki je kazala vrsto ostrih zob, mož s sovjo glavo, za katerega se je zdelo, da nas opazuje z ogromnimi očmi. Od vseh podob se mi je zvrtelo. Nehote sem pomislil na Egipčane in njihove kipe, ampak kako bi imeli Egipčani veze s tem svetom? Verjetno gre le za slučajno podobnost.

Ves čas odkar smo stopili v dvorano, sem neprijeten občutek, da nas nekdo opazuje. V zraku je bila neka nenavadna napetost. Pogledal sem po ostalih in videl, da so tudi oni živčni. Nekaj se je pripravljalo in to mi ni bilo všeč. Ustavili smo se nekje na sredi dvorane. Videti ni bilo nič in začudeno sem rekel Beriki: "Kaj pa je sedaj narobe? Je spet kakšna past?" Zaskrbljeno je odgovorila: "Ne čutim nobene pasti, vendar poslušaj. Ali slišiš to bobnenje? Zdi se mi, da se ojačuje."

Pozorno sem prisluhnil, vendar nisem slišal nič. Ozrl sem se po možeh in opazil, da so se nekateri oprijeli orožja, Lokostrelka je imela zaprte oči in je pozorno poslušala. Naenkrat se je zdrznila in se oprijela loka: "Pripravite se. Nekaj prihaja proti nam in to hitro!" Tedaj sem bobnenje zaslišal tudi jaz. Točnega izvora nisem mogel določiti, saj je prihajalo od povsod. Voda, ki je bila nabrana v majhnih lužicah se je pričela tresti. Obrnil sem se proti Beriki. Bila je v popolni bojni pripravljenosti in je očitno poskušala določiti od kod bobnenje prihaja.

Stisnili smo se s hrbti v majhen krog, da bi se lahko lažje branili. Bežati naprej ali nazaj ne bi imelo smisla, saj bi se v ozkih hodnikih težje branili pred nevarnostmi. V roki sem držal meč in ga stiskal za ročaj, da so mi členki popolnoma pobledeli. Nenadoma se je eden izmed kipov zatresel in s treskom padel na tla. Za kipom se je odprla črnina iz katerih se je pognala truma podgan. Oddivjale so naravnost proti nam in komaj smo se obrnili proti nevarnosti, se je podrl že drugi kip.

Kot reka so se cvileče podgane usule proti naši majhni skupinici. Z meči smo udrihali po njih. Lokostrelka je prijela lok kot palico in z njim udarjala proti gmoti, medtem ko je Berika pošiljala curke ognja proti kosmatim kožuhom glodalcev. Bila je obdana z nekakšnim ščitom, saj ji glodalci niso mogli blizu. Podgane so prihajale brez premora. Lezle so po oklepih in se boleče zagrizle v vsako plast kože, ki je ostala nepokrita.

Enemu izmed mož so očitno zlezle pod oklep, saj si ga je pričel trgati z telesa in je zataval od nas. Takoj se je nanj pognala cela četa zverinic in padel je pod njihovo težo. Zaslišal se je krik smrtonostne groze, ki ga je zadušilo cviljenje. Proti temu nasprotniku smo bili nemočni. Zakričal sem na ves glas: "Bežimo!" in pognali smo se proti izhodu iz dvorane. Po poti smo mečkali podgane, ki pa jih je takoj nadomestila truma novih.

Komaj smo se uspeli prebiti do hodnika. Stekli smo globoko vanj, brez da bi sploh pomislili na pasti, ki nas bi morebiti čakale v njem. Podgane nam niso sledile. Čudno. Tedaj se mi je posvetilo. Podgane nas niso napadle, da bi nas pomorile in požrle. Napadle so nas, ker smo bili ovira na njihovi poti. Bežale so pred nečim. Ampak kaj lahko pripravi tako trumo podgan do bega? Obrnil sem se k Beriki: "Pohitimo. Tisto kar je pognalo podgane v beg, se bo zagotovo spravilo še na nas, če se bomo predolgo zadrževali v teh labirintih." Pokimala je in odpravili smo se naprej.

Bili smo grdo ogriženi, vendar smo vseeno tekli. Morali smo se zanesti na srečo, da ne bomo sprožili kakšne pasti. Čas nam namreč ni bil več naklonjen. Že predolgo smo se zadrževali tu spodaj in naša prisotnost ni mogla ostati neopažena.

Nismo še tekli dolgo, ko nam je v obraz bušnila peklenska vročina. Hodnik pred nami je bil rdečkasto osvetljen. Stopili smo v rdečino, ki je naznanjala konec hodnika in pred nami se je razprostrla ogromna jama.

Stali smo na kamniti polici, ki je molela visoko nad rdečino, ki se je prelivala spodaj pod nami. Sedaj sem vedel čemu je v teh hodnikih taka vročina. Pod nami je tekla reka razbeljenih kamnin. Zrak nad lavo je migotal od vročine. Bilo je tako vroče, da nam je pot v curkih lil z obraza. Na sredini reke je v zrak molel orjaški naravni otok iz kamnine. Bil je ozek in visok, mogočen steber, ki moli iz ognjene reke. Z našo polico je bil povezan preko ozkega, a očitno trdnega, naravnega kamnitega mostu. Na sredini otoka je bil postavljen majhen oltar na katerem je bilo najverjetneje postavljeno to kar smo iskali. Artefakt.

Spogledali smo se in se brez besed odpravili čez most. Srce mi je razbijalo, končno smo ga našli, dosegli svoj cilj. Pred oltarjem smo se ustavili. Ozrl sem se po utrujenih in izmučenih obrazih mož. Vsi smo bili že skoraj na koncu. Pravi čudež, da so tako pogumno vztrajali vse do sedaj. Boj za življenje jim je očitno dal moč, da so zdržali. Neverjetno sem jih občudoval. Kljub temu, da jim je življenje viselo na kocki že preden smo se podali v hodnike, so se pogumno držali. Še posebej sem jim bil hvaležen za tisto kar so napravili v dvorani, kjer sem bil skoraj žrtvovan. Tisto je zahtevalo pravi pogum.

Pogled mi je ušel k Lokostrelki. Kljub temu, da je poskušala prikriti utrujenost, sem videl, da je na koncu z močmi. Ni mi ušlo, da se je rahlo tresla. Upal sem, da se ne bo na poti sesedla. Sam verjetno nisem izgledal nič bolje. Neprestani napori so terjali svoj davek in bil sem izčrpan. Edino Berika je izgledala dobro. Le od kod jemlje Energijo? Vendar sedaj ni bil čas za vprašanja. Bil je čas za dejanja!

Kot bi Berika prebrala misli, je pomignila Lokostrelki, ki je nosila konico Dr'Agonovega repa. Stopil sem bližje k oltarju, da bi videl kako Artefakt sploh izgleda. Razprl se mi je pogled na neverjetno orožje.

Bil sem popolnoma presenečen. Pričakoval sem meč, ščit ali oklep iz katerega se bo sipala čarobna svetloba. Če že to ne pa kak kovinski predmet v obliki jajca ali skrivnostni kamen z znaki, ki jih nihče izmed nas ne bo poznal in bodo izžarevali skrivnostno modro svetlobo. Nekaj kar spada v ta pradavni svet Čarovnije in Copnije. Motil sem se, Artefakt je bil nekaj povsem drugačnega.

Nad oltarjem je v nekakšnem skrivnostnem protigravitacijskem polju lebdela masivna kovinska priprava, ki me je takoj spomnila na debelo obložen raketometalec. Zajeten kovinski del se je zožil v nekaj centimetrov debelo cev na kateri je bil narisan rumen trikotnik s nekakšnim soncem na sredini. Spomninjal me je na znak za laser, ki sem ga videl na mojem CD predvajalniku. Na zadnji strani debelega dela, se je nahajal s temno snovjo obložen ročaj. Še en ročaj je bil pritrjen na obe strani debelega dela in se je dvigal kot držaj košarice nad orožje. Pod ročajem je bil na orožju vgrajen pravokotnik, ki je spominjal na zaslon. Obrobljen je bil s številnimi barvnimi krogci, ki so bile očitno lučke. Ena izmed njih, rdeča, je bila prižgana. Na robu orožja, pri tanjšemu delu, se je nahajal še en znak, ki sem ga takoj prepoznal. Bil je znak za radioaktivnost. Sedaj mi je bilo jasno zakaj je Dr'Agon izgledal kot gobavec. Skozi tisočletja ga je radioaktivnost poškodovala. Morda je zaradi tega postal tako nasilen? Pod njim so bili v vrstico nametani nekakšni čudni znaki. Je bila to kitajščina?

Nisem si imel časa te puške dlje ogledovati, saj je Berika konico Dr'Agonovega že porinila v vdolbino, ki je bila vklesana v oltar. Vsi smo stopili korak nazaj in se pripravili na beg, če bi se slučajno izkazalo, da je kakšna past. Nič se ni zgodilo. Spet sem bil presenečen. Pričakoval sem, da se bo pričel rušiti strop in se bo jama sesedla ali pa bomo zbudilo kakšno prastaro bitje, ki nas bo vse pobilo. Očitno že preveč fantaziram.

Orožje je prenehalo lebdeti in padlo na oltar. Pogledal sem Beriko in pokimala mi je. Stopil sem bližje in ga prijel za ročaj ter poskusil dvigniti. Teža me je prav presenetila. Artefakt je bil zagotovo težek kot vreča cementa. Obrnil sem se vstran od skupine in pritisnil gumb, ki se je nahajal na ročaju. Zaslon na orožju se je osvetlil z zeleno svetlobo in iz zoženega konca cevi se je pojavil rahel žarek svetlobe, ki pa je kmalu ugasnil. Na zaslonu se je pojavil znak, ki je utripal in sumljivo spominjal na prekrižano baterijo. Očitno je aparatu zmanjkalo sape.

"No? Kaj je sedaj s tem Artefaktom? Ne izgleda kot predmet, ki bi služil za Čarovnijo ali Coprnijo." je zanimalo Beriko. "To je orožje kakršnega še nikoli nisem videl. Gre za nekakšen laser, ki ga očitno poganja jedrska energija. Vem, da se čudiš, naj ti povem preprosteje. Ko to napravo aktiviram se iz njenega konca sproži žarek svetlobe. Ta žarek je tako močan, da reže skozi kovino, oklepe, skalo kot nož skozi maslo. Ne vem kako močno je to orožje, ker je zmanjkalo Energije, ki jo potrebuje za delovanje. Brez tega je naprava neuporabna."

"Bojim se, da smo prišli zaman." sem odvrnil in povesil glavo.

Stran 41 od 46 | << Na začetek | < Nazaj | Naprej >| Na konec >>

	Google
	Najdi.si
	Matkurja
	Yahoo!
	Raziskovalec
	MSN search
	Scirius